Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. januar ― V projektu Dysonov vrt se pred nami razpira slepa pega človeškega raziskovanja vesolja: tiha in sistematična prisotnost ne-človeških organizmov, ki so jih v orbite nad Zemljo pošiljali, še preden se je tja odpravil prvi človek. Živalska, rastlinska, glivna in mikrobna telesa, vključena v zgodnje poskuse aviatorstva in raketnih tehnologij, so delovali kot eksperimentalni potniki za preverjanje biološkega odziva na ostre pogoje poletov in bivanja zunaj Zemlje, ter omogočila kasnejšo človeško prisotnost v vesolju. Številni med njimi še danes krožijo okrog planeta kot organski ostanki fatalnih vesoljskih programov, ki se v duhu nekropolitike vesoljskih agencij nadaljujejo z novimi eksperimenti po celotnem spektru astrobiologije v radikalnih okoljih. Kljub svoji konstitutivni vlogi pri razvoju zunajzemeljskih pogojev bivanja ostajajo v zgodovinskih narativih in vesoljskem pravu obravnavani predvsem kot potrošna infrastruktura znanstveno-tehnološkega napredka. Avtorica projekt Dysonov vrt umešča v vrzel, ki spremlja človeško ekspanzijo v vesolje, ter s pojmovnim aparatom problematizira antropocentrične narative raziskovanja. Na osnovi obsežne raziskave fragmentiranih arhivov, okornih poročil in razpršenih znanstvenih zapisov se na razstavi dopolnjuje ta arhiv ne-človeških astronavtov. Te avtorica imenuje zoonavti, fitonavti, mikronavti in mikonavti, ne kot taksonomske kategorije, temveč kot politično-jezikovni poskus vpisovanja ne-človeškega življenja v zgodovino vesoljskih poletov. Na podlagi zbranega arhiva ne-človeških udeležencev vesoljskih potovanj se prepletajo tri perspektive: institucionalna, v kateri je življenje zvedeno na protokol in merljivost; perspektiva organizmov, ki v ekstremnih pogojih razvijajo strategije preživetja; ter perspektiva rakete kot tehnološkega telesa, ki s svojo materialnostjo in omejitvami sooblikuje njihove usode. V tem trikotniku se razkrivajo zemeljski kolonialni vzorci mišljenja in njihovi prenosi v orbitalni prostor. V projektu je fok

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. januar ― Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja nova dela, ki so nastala kot odziv na njegovo trenutno življenjsko situacijo, polno sprememb, prelomnic in pomembnih odločitev. Iztekanje enega obdobja in začenjanje drugega označuje že naslov – ne samo s svojo podvojeno formo, ki odraža dvoličnost situacije, ampak tudi vsebinsko, saj lahko pomeni tako pozdrav ob srečanju kot (zadnje) slovo, začetek in konec, petko in dvojko. Naslov obenem odraža tudi dvolično zasnovo razstave, saj je le-ta zgrajena okrog dvojcev del, ki sicer ne tvorijo diptihov, ampak celoto, v kateri sta dve samostojni deli postavljeni druga ob drugo. Povezuje ju lahko soroden motiv, podoben izbor barv, uporabljena tehnika ali konceptualna zasnova, določeni elementi, npr. poševni križ ali fraza CIAO CIAO, pa se v različnih variantah pojavljajo pri večini del kot neke vrste označevalci specifičnega osebnega ozadja razstave. Tudi sicer večina upodobljenih motivov predstavlja umetnikove embleme – osebne simbole ali znake, ki se nanašajo na povsem konkretne osebe, dogodke ali stvari iz njegovega življenja (npr. podoba z otroške posteljnine, znamka dolgoletnega avtomobila, lastnoročna pisava matere ipd.). Kot takšni za umetnika predstavljajo ključ do njegovih osebnih notranjih svetov, pozabljenih čustev in intimnih zgodb, kamor neposvečeni gledalec nima dostopa, kljub temu pa ostajajo dovolj splošni, da v njih vsakdo lahko najde nekaj zase in jih interpretira po svoje. Da je

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. december 2025 ― Izhodišča: Svet se danes sooča s številnimi krizami – ekološkimi, družbenimi in gospodarskimi – ki kličejo po novih pristopih in načinih razumevanja. Kljub dostopnosti podatkov in napredni tehnologiji, ki bi lahko omogočili boljše upravljanje s svetom, so družbe in posamezniki bolj razdrobljeni kot kadarkoli prej. Hitro razvijajoče se tehnologije spodkopavajo javni prostor in duševno zdravje, zaradi česar se ljudje počutijo vse bolj osamljene, izolirane in zmedene. Digitalna orodja, ki naj bi nas povezovala, pogosto prispevajo k še večji odtujenosti. Namesto kolektivnih vrednot so prevladale razdrobljene resničnosti. Primanjkuje skupnega razumevanja globalnih izzivov – kot so podnebne spremembe, migracije ali globoki premiki v družbenih in političnih razmerjih. Tradicionalni »tretji prostor«, kot sta ga opredelila Oldenburg in Bennett, ki je nekoč služil kot stičišče umetnosti, znanosti in družbe, danes ne nudi več varnega prostora za razmislek in povezovanje. Zato Pixxelpoint 2025 predlaga oblikovanje Četrtega prostora – nove, a intuitivno prepoznavne dimenzije, kjer se lahko povežemo z okoljem ter zanesemo na čute, odnose in skupno razumevanje. Gre za prostor odpora proti digitalni osamitvi, kjer raziskujemo koncept resonanc – povezav med posameznikom in njegovim okoljem, človeškim in nečloveškim, znanim in tujim. Cilj festivala je spodbuditi čustveno povezanost, občutek pripadnosti, kolektivno zavest in odgovornost. S predstavitvijo raznolikih vizualnih in performativnih praks, ki se upirajo tradicionalnim, evrocentričnim, pogosto moškim in rešitveno usmerjenim modelom,Pixxelpoint 2025 odpira prostor za razmislek o novih poteh skupnega sobivanja in sodelovanja umetnosti, znanosti ter širše družbe. Znanstveni in tehnološki napredek poganja sodobni svet, a za njegovo resnično razumevanje potrebujemo več sodelovanja med različnimi področji – zlasti takšnega, ki vključuje sodobno umetnost kot ključen glas v razpravah o prihodnosti. Problemi: Po drugi svetovni vojni s

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. december 2025 ― Razlika med zaznavanjem in razumevanjem je v racionalistični hermenevtiki (in v našem trivialnem vsakdanu tudi) sploščena na to, kar lahko pojasnimo skozi meritve, ocene in razlage, ki slonijo na preteklih ugotovitvah in izkušnjah. Toda ljudje zaznavamo bistveno več kot razumevamo*, zato je v projektu phasor kritično motrenje človeškega zaznavnega aparata prestavljeno v intenzivno telesno izkušnjo, ki onemogoča natančno orientacijo v prostoru in času kot ju razumemo v linearnih modelih. S sočasnimi efekti, ki kršijo načela linearnih zaznavno-izkustvenih kodifikacij, phasor moti linearno zaporedje misli in s tem tiranijo kartezijanskega kogitiranja ter omogoča hkratno izkušnjo, ki zahteva razširjeno zavedanje večdimenzionalnosti. The difference between perception and understanding is, in rationalist hermeneutics (and in our trivial everyday life), flattened to what can be explained through measurements, evaluations, and interpretations based on past findings and experiences. However, people perceive significantly more than we understand, which is why in the phasor project, the critical observation of the human perceptual apparatus is transferred into an intense bodily experience that impedes precise orientation in space and time as we understand it in linear models. With simultaneous effects that violate the principles of linear perceptual-experiential codifications, phasor disrupts the linear sequence of thought and thus the tyranny of Cartesian cogitation, enabling a simultaneous experience that demands an expanded awareness of multidimensionality.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. november 2025 ― Ena od nagrad na vsakoletnem Ex-temporu Piran je namenjena mladim avtorjem. Podeljujejo jo Obalne galerije v obliki samostojne razstave. Njeni dobitniki so pogosto ustvarjalci na začetku umetniške poti ali študentje, ki formalno znanje šele pridobivajo na kateri od domačih ali tujih likovnih akademij. Ne glede na njihov status se nagrada izkaže kot enkratna priložnost za vstopanje v tako imenovani sistem sodobne umetnosti, kjer sodelujejo različni akterji, v tem primeru umetnik, galerija in javnost. Lanskoletni prejemnik Nagrade mladi je bil Lev Ambrož Okorn (Ljubljana, 2003). Študent na ljubljanski likovni akademiji Akademije vidi slikarstvo kot sredstvo, s katerim na svež način lahko predstavlja zanimive teme, »raziskovati skrite plati vsakdanjega življenja, odkrivati mehanizme in zakonitosti bivanja ter jih skozi umetniški proces narediti oprijemljive.« Mednarodna strokovna žirija je v sliki z naslovom Polni sunki zaznala svežino mladega ustvarjalca. Okorn je v izbranem žanrskem motivu – fanta pri prižiganju motorja za čoln – prepričljivo poustvaril izsek iz našega hitrega vsakdanjika, ki ga lahko beremo tudi kot portret novih generacij, ujetih pri zdaj že starodavni dejavnosti. One of the awards at the annual international painting competition, Ex-tempore Piran, is for young artists in a form of solo exhibition at the Piran City Gallery (2nd floor). The prize is awarded by the Coastal Galleries Piran. The winners are often young artists at the beginning of their artistic career or students acquiring formal knowledge at one of the national or foreign art academies. Regardless of their status, the award offers a unique opportunity to enter the so-called contemporary art system, which is composed of various actors, each of which plays a specific role, in this case the artist-creator of the artwork, the gallery, and the jury of art critics, acting as mediators between the artists and the public. Last year's winner of the Youth Award was Lev Ambrož Okorn (Ljubljana,

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. november 2025 ― Umetnica se na razstavi predstavlja s slikarskimi deli moškega telesa, tako akti kot portreti. Gre za tehniko olja na platnu z dodajanjem peska. Slike so grajene, dejanja, ki jih sestavljajo pa sodelujejo v tem, da jih osmišljajo. Poteze čopiča v delih s svojo zabrisanostjo namigujejo na brisanje mej med subjektom in gledalcem. Prav tako je prej omenjeni nanos peska kot tančica kože, ki pozdravlja in pomni vsako sled dotika. Ob tem se odraža tudi subtilnost barve kot zavedanje o čutnosti in intimi, ki je predstavljena. V delih je pomemben in tudi namemben trenutek, v katerem je subjekt ujet - gre za trenutek v vrhuncu užitka in izraža zanos po nečem že znanem a še vedno željnem.Tako je gledalec kot ob padcu zakulise soočen z bitnostjo trenutka in morda soočenjem s samim sabo. Subjekti na slikah so zabrisani, identiteta, ki se skriva za barvo in zanosom čopiča, je neznana. Ravno ta anonimnost pa išče pomen in ime v opazovalcu. S tem tudi sam opazovalec postane igralec v makrokozmusu umetničinega sveta, kjer postane opazovan on. Dela Ane Malnar gledalca zapeljejo tudi v njen svet gole izpostavljenosti. Prepletajo se občutki v v odnosih, ki jih gradi v svojem življenju, kar se kaže predvsem v ranljivosti del samih. Tovrstni odnosi in občutja do nas samih in do sočloveka za umetnico predstavljajo prehode med lastno in tujo izkušnjo, predvsem med njeno in moško intimo. Skozi raziskovanje ključnih vprašanj o ljubezni, frustraciji in odvisnosti pronica čustvena surovost umetničinega razmišljanja. Tako lahko trenutki ujete na slikah Ane Malnar delujejo kot zajem diha. Zajet in ujet je trenutek, ko človek ne pričakuje zunanje perspektive, kar ustvarja tenzično dinamiko med pravzaprav tremi osebami – likom, gledalcem in umetnico – njenim razmišljanjem, opazovanjem in raziskovanjem človeške reakcije. Portreti in akti tako s tehniko kot izpovednostjo gradijo plasti in rušijo meje med lastnim zavedanjem in esenco slike. Soočajo nas z nesigurnostjo, šokirajo in hkrati vabijo k po

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. november 2025 ― S projektom 'Archean Memory Farm' umetniški kolektiv smelo stopa na področje biokomputacije z uporabo bakterij kot medija za shranjevanje podatkov. Na videz redundantna tehnologija, ki je v zgodnjih poskusih prejšnjega stoletja bila razvita za digitalno zapisovanje glasbe na magnetni trak, je danes v projektu 'Archean Memory Farm' prestavljena v povsem drugo konceptualno lego - energetsko manj potratno procesiranje in shranjevanje podatkov. V sklopu enoletne rezidence evropske iniciative S+T+ARTS, kjer naj umetniška imaginacija navdihuje inženirske aplikacije prihodnosti, so umetniki v laboratorijih Kersnikove razvili prototip "tehnobiosfere" za eksperimentiranje z računskimi sposobnostmi umetno ustvarjene bio-geo-kibernetske kulture. Galerija Kapelica With the 'Archean Memory Farm' project, the artistic collective boldly ventures into the field of biocomputation by using bacteria as a medium for data storage. What appears to be a redundant technology—one that, in the early experiments of the previous century, was developed for digitally recording music onto magnetic tape —is repositioned in Archean Memory Farm into an entirely different conceptual register: energy-efficient data processing and storage. As part of a year-long residency of the European initiative S+T+ARTS, where artistic imagination is meant to inspire engineering applications of the future, the artists at the Kersnikova labs have developed a prototype of a 'techno-biosphere' for experimenting with the computational abilities of artificially created bio-geo-cybernetic culture. Kapelica Gallery