MASHARU: MUZEJ UŽITNE ZEMLJE & KOMPOST KOT SUPERHRANA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. april ― ‘Muzej užitne zemlje‘ je transdisciplinarni projekt, ki hrani svetovno zbirko užitnih prsti ter obiskovalke_ce vabi k razmisleku o našem odnosu do okolja. S projektom masharu odpira vprašanja, kako se tradicije uživanja zemlje razlikujejo med kulturami, od kod prihaja užitna zemlja, kakšne so njene morebitne koristi in nevarnosti ter kako njene materialne lastnosti vplivajo na okus. Poslanstvo muzeja je zbrati čim večje število užitnih prsti iz različnih krajev sveta ter preučiti raznolikost njihovih zgodovinskih in kulturnih pomenov. Skozi interdisciplinarna partnerstva, delavnice in sodelovanja se na novo opredeljuje naše razumevanje uživanja zemlje – geofagije, starodavne globalne prakse s prehranskimi, kulturnimi in zdravilnimi razlogi. Arhiv užitnih prsti poleg opisov in zgodovinskega ozadja vključuje tudi okuse ter izkušnje obiskovalk_cev. Zbirka trenutno vsebuje več kot 600 vzorcev iz 44 držav, ki so pridobljeni s terena, kupljeni ali prejeti kot darilo. ‘Kompost kot superhrana‘ je novejši projekt v katerem kompostirana hrana ustvari umetno prst, ki jo je mogoče uživati na enak način kot ostale jedilne zemlje. masharu v okviru tega projekta spodbuja razpravo o varnosti uživanja naravno procesiranih organskih materialov ter o kompleksnosti kulturnega razumevanja, prostorske in okoljske ozaveščenosti ter osebnih preferenc, ki so s tem povezane. Aktivnosti, ki temeljijo na biodizajnu in oblikovanju hrane, se ukvarjajo z možnostmi izdelave prsti, namenjene prehrani, z nadzorovanimi sestavinami in brez onesnažujočih delcev, kot so mikroplastika, težke kovine in pesticidi. Naravna prst, na primer iz listnatega gozda, nosi sledi tisočletnih interakcij vrst in nastaja skozi dolgotrajen razkroj z vplivom žuželk, deževnikov in mikroorganizmov. Umetno ustvarjena prst pa ima drugačno sestavo in bi lahko bila varnejša za uživanje. Kompost, bogat z vlakninami, kalijem in dušikom, nastane z razkrojem hrane s pomočjo drugih organizmov ter se navadno uporablja kot gnojilo. So

TILEN ŽBONA feat. ANDREJ SAVSKI: OB LOBANJI ARKADA 2 (izjava: Dejan Mehmedovič)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― V znanstvenofantastičnem filmu Spectral režiserja Nica Mathieua v produkciji Netflixa iz leta 2016 se nenavadna bitja bojujejo proti dobro opremljenim in oboroženim vojakom. Gre za nekakšne virtualne elektrostatične energetske tvorbe v oblikah človeške morfologije, nevidne za človeško oko, z močjo in agresivnim obnašanjem, ki mu človek ni kos. Po formi so ta bitja zelo podobna kreaturam, ki poseljujejo slikovne ekrane pričujočih podob Tilna Žbone. Podobnost ni le v formi, temveč tudi v vsebini, saj so tudi bitja na slikah Tilna Žbone nekakšni bojevniki v boju znotraj lastnega telesa. Oscilantni boj, notranji razkol, zavedanje nemoči prestopa je okruten. Je prostor lobanj, arkad, ki varujejo oči. V polju notranjega in zunanjega telesa teče različen čas, ki vodi v travmo teritorialnosti meja. Je čas v času morda namenjen reaktiviranju v človekovi zavesti? Ali je telo podzavedno polje varnosti? Je slutnja nekakšno preddverje, kjer se goji hotenje in kreira paleta želja? Mathieuvi »spektrali« želijo dominacijo. Človeški razdevičeni spektri zavesti v telesu verjetno tudi. V galeriji Insula smo postavili razstavo dveh umetnikov: Tilna Žbone in Andreja Savskega. Naslov razstave Lobanja arkada 2 je povzet iz naslova ene izmed Žbonovih slik, predstavljenih na razstavi. Naslov ni pomenski, je simboličen. Razstava združuje slikarska dela dveh svetov pod isto »arkado«, statičnega in dinamičnega, s podobnimi referencami. Tako Savski kot Žbona sta obrnjena v notranje polje eksistencialnih problematik individuuma. Dialog, ki je zastavljen kot razstava v razstavi, izpolnjuje koncept v lastnem kontrastu. Nasprotje črno-bele monumentalne dominantne ekranizacije Tilna Žbone je subtilno sugestivna serija malih barvnih podob Andreja Savskega. Objektivno realno je pred nami slikarska razstava, ki jo zastopajo likovna dela, izvedena v tradicionalni klasični maniri. Andrej Savski v svojih slikah uprizarja posamične protagoniste oziroma ozke sekvence, povzete iz filmov pomembnih režiserjev

GALA ALICA: KABINET / razstava / (izjava Gala Alica)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. marec ― Umetniška praksa Gale Alice temelji na natančnem, skoraj arheološkem opazovanju grajenega okolja, skozi katero razpira vprašanja, kako se posameznik giblje med nenehno spreminjajočimi se mejami zasebnega in javnega prostora ter kako te meje vplivajo na občutek pripadnosti, varnosti in identitete. Pri tem jo zanimajo zgodovinske plasti prostorov, sledovi rabe in zapuščenosti ter načini, kako arhitektura strukturira vsakdanje telesne in socialne izkušnje. S tem se njeno delo približuje razmislekom, ki prostor razumejo kot polje prakse, konflikta in nenehnega prepisovanja pomenov. Njena dela pogosto vzpostavljajo subtilne situacije, v katerih se gledalec znajde v vlogi opazovalca in hkrati soudeleženca, s čimer se odpirajo vprašanja pogleda, prisotnosti in odgovornosti. Na njene dolgoročne interese se neposredno navezuje tudi projekt v UGM Kabinetu, ki je usmerjen v raziskovanje zgodovine stavbe in njene večplastne semantične preteklosti – od religiozne prek posvetne in intimno zasebne do delovne in javne. Prostor se tu razkriva kot palimpsest, v katerega so skozi čas vpisane različne rabe, ideologije in oblike bivanja, pri čemer nobena plast ni povsem izbrisana, temveč ostaja prisotna kot sled, kot usedlina preteklih življenj prostora. Izhodišče nove intervencije je apropriacija izbranih predmetov in arhitekturnih ostankov, ki so v zadnjih petinsedemdesetih letih preživeli različna obdobja pregrajevanja, prenov in preoblikovanja prostora Umetnostne galerije Maribor. Ti fragmenti v sebi nosijo materialni spomin nekdanjih funkcij in dejavnosti ter tvorijo arhiv stavbe, ki ni sistematiziran po logiki zgodovinopisja, temveč po logiki afekta, asociacije in prostorskega odmeva. Apropriacijo najdenih objektov dopolnjuje umetničin materialni poseg, ki se ne odvija v razstavnem prostoru, temveč v njenem ateljeju. Prav ta proces iz obstoječih sledi izrisuje nove pomene, jih prestavlja v drugačne odnose in odpira za aktualno branje, pri čemer preteklost ne nastopa kot zaključen

MARKO ŠAJN: TEMPO, TEMPO / razstava / (izjava: Adrijan Praznik, Marko Šajn)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. marec ― Koreografija skupnosti Razstava Tempo, tempo v ljubljanski Galeriji Bažato predstavlja pregled del Marka Šajna, nastalih med letoma 2021 in 2026. Izbor slik, grafik, risb in skulptur razkriva, kako se njegova umetniška praksa postopoma razvija v prepoznaven vizualni jezik, utemeljen na principih ponavljanja, variiranja motivov in doslednega izčiščevanja forme. Razstava ponuja podroben vpogled v delo uveljavljajočega se umetnika, katerega osrednje vsebinsko izhodišče so medsebojni odnosi. Avtorjeva motivika temelji izključno na človeški figuri. Slednja je stilizirana, brez obraznih potez, univerzalna v svoji prepoznavnosti in izpraznjena partikularnih karakteristik. Figura kot znak. Figura kot skupni imenovalec. Figura kot matrica. Takšna tipizacija vzpostavi berljiv sistem piktogramov, s katerim umetnik vzpostavlja različne situacije, napetosti in bližine med telesi. V tem pogledu se Marko Šajn približa relacijskemu razumevanju družbe. Posameznik ni izolirana enota, temveč vozlišče v mreži odnosov, ki ga oblikujejo in hkrati omejujejo. Skupnost ni nekaj, kar preprosto obstaja, temveč nekaj, kar se vzpostavi šele skozi povezave, skozi bližine, opore, pritiske in odmike. Ko se te povezave spremenijo, se spremeni tudi skupnost. Ko se prekinejo, se pokaže, kako pogojeno je tisto, kar imamo za samoumevno. V slikah in grafikah Marka Šajna je ključen način gradnje kompozicije. Prizori so postavljeni v enostaven, nedoločen prostor, v katerem so figure in barvne ploskve organizirane centralno in pogosto krožno, kot da se elementi zbirajo v središču slikovnega polja in okoli njega gravitirajo. Ritem nastaja iz ponovitev podobnih oblik, iz njihovega premikanja po površini in iz natančno odmerjenih razmerij med barvnimi polji. Primarna paleta deluje kot vizualni poudarek, ki kompoziciji daje jasnost in napetost, brez potrebe po dodatnih pripovednih oznakah. Na razstavi so v manjšem številu zastopane tudi risbe. Njihova funkcija ni samostojna. Gre za delovni material, s katerim

DATAS: POSKUSNI ZAGON / TEST RUN : FANTASTIC LITTLE SPLASH, TAMARA KAMETANI (izjava: Lara Mejač)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. marec ― DATAS: Test Run predstavlja nova dela umetnice Tamare Kametani in umetniškega kolektiva fantastic little splash, ki so jih ustvarili med umetniškimi rezidencami v Ljubljani. Razstava ponuja prvi vpogled v projekte, ki bodo kasneje predstavljeni na veliki mednarodni skupinski razstavi DATAS: The Data and the Sovereign v galeriji Rudolfinum v Pragi junija 2026. Razstava je del mednarodnega umetniškega in raziskovalnega programa DATAS: Podatki in suveren, ki raziskuje, kako digitalne infrastrukture, umetna inteligenca in algoritemsko upravljanje vplivajo na osebno in politično suverenost. V obdobju, ko velike podatkovne korporacije in algoritemski sistemi vse bolj oblikujejo globalno politično in družbeno dinamiko, DATAS skozi prizmo umetnosti izpodbija normalizacijo nadzora, pridobivanja podatkov in digitalne kontrole. DATAS združuje umetnike, teoretike in tehnologe iz cele Evrope, pri čemer izpostavlja erozijo suverenosti v dobi kapitalizma nadzora in tehnološkega fevdalizma. V delu Greetings from Null Island se Tamara Kametani osredotoča na fenomen Ničelnega otoka (eng. Null Island), fiktivne točke v Atlantskem oceanu na koordinatah 0°, 0°, kjer se glavni poldnevnik sreča z ekvatorjem. Kljub temu, da nima dejanske kopenske površine, je Null Island postal zbirališče napačno usmerjenih geolokacijskih podatkov, napak in digitalnih motenj. Z razvojem aplikacije, ki uporabnikom omogoča digitalno premestitev njihovih GPS koordinat na Null Island, je umetnica med rezidenco v Ljubljani raziskovala ta pojav kot potencialno mesto za zakritje podatkov in ponovno pridobivanje digitalne agencije. Namerno preusmerjanje lokacijskih podatkov na to že zasičeno digitalno ne-mesto uporabnikom omogoča kolektivno prikrivanje podatkov, zaradi česar njihove informacije postanejo neprepoznavne in neuporabne za komercialno izkoriščanje ali nadzor. Delo postavlja pod vprašaj našo vedno večjo odvisnost od digitalnih storitev, neizogibnost zbiranja podatkov ter možnosti za ohranjanje zasebnost

KATJA PAL: SLED TIŠINE / razstava / (izjava:Katja Pal)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Predstavljena dela so najnovejše raziskave slike kot avtonomnega objekta. Gre za serijo del, v katerih igrivo preizkušam mejo med slikarstvom in kiparstvom, med redukcijo minimalizma in intuitivno gesto. Vsako delo najprej konceptualno oblikujem digitalno: določim njegovo obliko, proporce in linije, ki tvorijo kompozicijsko strukturo. Pri tem se zanašam izključno na notranje impulze, brez uporabe matematičnih formul ali modularnih sistemov. Kljub digitalnemu načrtovanju vztrajam pri popolnoma ročni izvedbi: nosilec oblikujem in površino barvam tako, da iz nje izključim vidno gesto ter poudarim fizično naravo slikarskega objekta. Odmik od zaprte geometrije kvadrata je privedel do loka kot izhodiščnega elementa kompozicije. Oblika ni več zgolj struktura, temveč osrednje polje mojega raziskovanja. Nepravilna slikovna telesa, razčlenjena z izrezi, raztapljajo zaprtost prejšnjih formatov in vzpostavljajo nova prostorska razmerja. Negativni prostor pri tem ne deluje kot odsotnost, temveč kot aktiven člen kompozicije, ki sooblikuje zaznavo celote. Z redukcijo in tihimi, premišljenimi intervencijami izpostavljam fizične in zaznavne meje slikarstva. Dela se upirajo neposrednosti in spektaklu ter vabijo k počasnemu, zbranemu srečanju, v katerem se pozornost postopoma poglablja, percepcija pa prehaja skozi subtilne premike. Slike ne ponujam kot podobe, temveč kot stenske predmete tišine in kontemplacije. Ti ustvarjajo prostor za zbrano opazovanje — prostor, v katerem se gledalec znajde po sledi tišine, na robu zaznavnega in brez vnaprej določene interpretacije.

TANJA VUJINOVIĆ: AVANTGARDEN 3.0 / razstava /

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. marec ― Cikel AVANTGARDEN, ki ga od leta 2018 ustvarja multimedijska umetnica Tanja Vujinović in je zasnovan kot serija igričarskih ekosistemov, je interaktivna celostna umetnina. Tvorijo jo virtualni sintetični svetovi, v katerih arhitektura, zvoki, videi in kiparske formacije ustvarjajo različna okolja – vrtove, klube, koncertna prizorišča, studie mode, igrišča, galerije in protolaboratorije, obiskujejo pa jih avatarji, na družbenih VR-platformah vpeti v kulturne dogodke in igre. Z vračanjem k temam svojih zgodnejših del, kot je SUPERMONO (2009–2010), Tanja Vujinović obravnava igrače in lutke kot ene najzgodnejših človeških vmesnikov – kot objekte empatije, skrbi in projekcije, ki služijo za vajo v odnosih s svetom. Ta pristop odraža filozofijo Viléma Flusserja, zlasti njegovo razumevanje igranja in iger kot odziva na človekovo »vrženost« v svet, kjer človek, omejen z geografijo in življenjskimi zmožnostmi, skozi igro razvija domišljijo in raziskuje alternative realnosti. Znotraj AVANTGARDNA igra ni zabava, temveč način orientacije – aktivna strategija za navigacijo po tehnološki, ekološki in družbeni kompleksnosti. Fizične galerije AVANTGARDEN ne obravnava kot nadomestek virtualnega prostora, pač pa jo razume kot fizični vmesnik, prevodnik in portal v kompleksna digitalna okolja. Galerija postane vstopna točka za utelešeno izkušnjo, kjer obiskovalci srečujejo fragmente, projekcije, površine in vmesnike svetov, ki sicer obstajajo znotraj omrežnih in virtualnih platform. AVANTGARDEN 3.0 je najaktualnejše operativno okolje, oblikovano z logiko iger, digitalnih okolij in spekulativnih ekologij, v tokratni verziji razstave pa se osredotoča bolj na njihove prebivalce, tako imenovane BIOME, bitja, ki jih določa njihov virtualni habitat, prav tako ustvarjen s strani umetnice. BIOMI so lutke, igrače. So sodobni spremljevalci, afektivni akterji, ki delujejo bolj kot čustveni in družbeni vmesniki, psihološki pomočniki, na katerih, podobno kot na ljudeh, živijo organizmi. Ti jim daj

IZPOSTAVITEV BODOČNOSTI / EXPOZITUR ZUKUNFT (izjava: Tanja Prušnik, Milena Koren Božiček)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. februar ― Umetnice - umetniki: Maria Grün, Sissa Micheli, Thomas Riess, Maša Jazbec Mikeln, Eva Petrič, Paola Korošec. Razstava o prihodnosti kot ogledalo sodobnih družbenih vprašanj V okviru razstavnega projekta z naslovom IZPOSTAVITEV BODOČNOSTI – EXPOSITION DER ZUKUNFT – EXPOSITUR ZUKUNFT (Exposing the Future) sva se Milena Koren Božiček in Tanja Prušnik združili, da bi s srečanjem teorije in prakse združili dve perspektivi: umetnostnozgodovinsko-kritično, ki razkriva politične narative v umetnosti, in praktično usmerjeno, ki prepleta urbane prostore, biotehnologijo in etiko. To sodelovanje si prizadeva, da bi umetniška dela obravnavali ne samo kot estetske objekte, temveč kot dialoške projekcije, ki vizualizirajo prostore, spomine, strukture moči in tehnološke preplete. Splošna kuratorska usmeritev je namenjena poudarjanju pomena transnacionalnega mreženja: Evrope regij, ki ustvarja kreativne prostore s sodelovanjem in ne tekmovanjem. Namen razstave je ustvariti transnacionalno perspektivo o prihodnosti, v kateri so umetniki iz Avstrije in Slovenije postavljeni s svojimi obstoječimi deli v dialogu med seboj. Raziskovanje osrednjega vprašanja, kako ljudje danes delujejo med seboj, pomeni tudi vprašanje, kako identiteta, spomin, odnosi moči in tehnološki pretresi oblikujejo naše sobivanje. Razstava ne predstavlja prihodnosti kot napoved, temveč kot proces, v katerem lahko trenutni konflikti postanejo vidni, predmeti pogajanj in zgolj odprti za pogajanja. To »prihodnost« predstavlja kot eksperimentalni prostor, v katerem umetnost deluje kot laboratorij, in se pogaja o filozofijah, etiki in političnih vizijah. Razstava z video instalacijami, zvočnimi in prostorskimi formati, scenografsko prostorskimi izkušnjami ter klasičnimi slikami in kipi raziskuje samopodobo in družbeno interakcijo v prihodnosti. Kako ljudje vidijo sebe in kako ta samopodoba vpliva na medosebne odnose v omrežni kulturi? Ena od možnih interpretacij bi lahko bila, da je samozaznavanje postalo bolj hibridno

RALF BAECKER: LEBDEČE KODE / FLOATING CODES (izjava: Jurij Krpan)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. februar ― Ralf Baecker s svetlobno in zvočno instalacijo ‘Lebdeče kode’ (ang. ‘Floating Codes’) raziskuje umetne oblike kognicije z razkrivanjem notranjih procesov delovanja in skrite estetike umetnih nevronskih mrež – temeljnih gradnikov sodobnih sistemov strojnega učenja. Vsakokratna postavitev instalacije se prilagaja razstavnemu prostoru tako, da ta sam postane svetlobni in zvočni organizem, ki je zaradi svoje odprte zasnove v nenehni izmenjavi z okoljem in obiskovalci. Mrežo sestavlja 250 po meri izdelanih umetnih nevronov (navdihnjenih z McCulloch-Pittsovimi perceptroni, konceptom celičnih avtomatov in sinhronizacijskim vedenjem kresničk Photinus carolinus med parjenjem), razporejenih v šestkotno topološko mrežo. Ti nevroni zaznavajo svetlobne dražljaje in se nanje odzivajo z oddajanjem svetlobnih impulzov, s katerimi komunicirajo z drugimi nevroni v prostoru. Kode in vzorci se prenašajo po celotni mreži. Signali krožijo, se spreminjajo ter povratno ojačujejo in izničujejo, kar ustvarja kompleksno in nenehno spreminjajoče se vizualno in zvočno gibanje. Instalacija obiskovalce postavlja v središče računalniškega dialoga umetne nevronske mreže. Glede na topologijo omrežja se pojavljajo različne funkcije in vêdenja, kot so mutacije signalov, prepleteni krogi, sinhronizacije, povratne zanke, spominski elementi in generatorji naključnih vzorcev. Vsak perceptron je opremljen z dvema fotosenzorjema in visoko zmogljivo LED-diodo, ki v prostoru ustvarja ostre svetlobne lise in sence. Poleg tega so perceptroni opremljeni z majhnimi zvočniki, ki zvočno poudarjajo dejavnost posameznega nevrona. V jedru vsakega nevrona je majhen mikrokrmilnik, ki izvaja obnašanje nevronske mreže, vključno s samoprilagajanjem okolju. Z aktivacijo sistema se razstavni prostor potopi v nenehno spreminjajoče se vizualne in akustične dražljaje. Ko utripanje sistema doseže frekvenčni spekter, ki presega prag človeške vidne zaznave, je možno ugledati abstraktne senčne risbe. Edini cilj odprtega in nenadzor

ZMAGO LENARDIČ: PRITISK / PRESSURE (izjava: Zmago Lenardič)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. februar ― Razstava predstavlja izbor del Zmaga Lenárdiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo v letu 2025. Zmago Lenárdič deluje na stičišču večmedijske, družbeno kritične umetnosti in vizualnega eksperimenta. V njegovi praksi, ki odpira razširjeno polje vizualnih in pomenotvornih raziskovanj, so vidni vplivi študija filozofije, sociologije in slikarstva. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pri čemer je njegov umetniški pristop temeljil na prepričanju, da je slednjega mogoče transformirati v novo znakovno polje. Zmago Lenárdič je prejel Nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo za njegov izjemen in dolgotrajen prispevek k razvoju sodobne umetnosti v Sloveniji, za vidno oblikovanje novih umetnostnih tokov, pedagoško delovanje ter uveljavljenost na mednarodni sceni.

ZMAGO LENARDIČ: PRITISK / PRESSURE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. februar ― Razstava predstavlja izbor del Zmaga Lenárdiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo v letu 2025. Zmago Lenárdič deluje na stičišču večmedijske, družbeno kritične umetnosti in vizualnega eksperimenta. V njegovi praksi, ki odpira razširjeno polje vizualnih in pomenotvornih raziskovanj, so vidni vplivi študija filozofije, sociologije in slikarstva. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pri čemer je njegov umetniški pristop temeljil na prepričanju, da je slednjega mogoče transformirati v novo znakovno polje. Zmago Lenárdič je prejel Nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo za njegov izjemen in dolgotrajen prispevek k razvoju sodobne umetnosti v Sloveniji, za vidno oblikovanje novih umetnostnih tokov, pedagoško delovanje ter uveljavljenost na mednarodni sceni.

JURE CVITAN: GIVE ME THE STRENGTH TO BE WHAT I WAS AND FORGIVE ME FOR WHAT I AM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. februar ― Jure Cvitan v galeriji Insula v Izoli predstavlja cikel del, ki so sicer nastala že pred desetletjem, a so še vedno aktualna. Gre za cikel monumentalnih podob, v katerih se avtor spašuje o smislu eksistence in o tem, kako se spreminja naše dojamanje sveta in sebe v njem. V njegovih podobah bi lahko videli nekakšno potovanje po fiktivnem prostoru v katerem so naseljene razne podobe, kot v kakšnem filmskem kadru. Cvitan se tudi sicer opira na podobe iz filmskega sveta. Od tam tudi izvira naslov razstave, saj je to stavek, ki ga v filmu Desperados izreče Antonio Banderas.

SKUPINSKA RAZSTAVA: MOSAIC MOMENTS OF TIME (izjava Arne Brejc)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. februar ― Razstava Mosaic Moments of Time združuje devet slovenskih umetnikov in umetnic (Suzana Brborović, Gašper Capuder, Jon Derganc, Ana Janež, Lenart Miklaužič Kirbiš, Staš Kleindienst, Zmago Lenárdič, Anastazija Pirnat, Nataša Prosenc Stearns) s sodobnimi likovnimi deli, nastalimi v zadnjih letih. Razstava izhaja iz skupnega izhodišča – časa – vendar ga ne razume kot enotno, linearno kategorijo, temveč kot razpršen, večplasten in fragmentiran pojav, ki se razkriva skozi različne likovne pristope, poetike in vsebinske poudarke. Naslov razstave namiguje na mozaik kot strukturo, sestavljeno iz posameznih delcev, ki šele v celoti tvorijo pomen. Podobno tudi čas v razstavljenih delih ni enoznačen in površinski: pojavlja se kot trenutek, sled, spomin, ponavljanje ali prekinitev. Ta dela niso nastala z umetnikovim razmišljanjem o času, ampak je čas stranski produkt ujet v ta dela. Vsako delo predstavlja samostojen "trenutek časa", hkrati pa v dialogu z drugimi deli soustvarja širšo podobo sodobnega doživljanja časa. Nekatera dela se osredotočajo na čas znotraj slike – na likovni ritem, trajanje pogleda, plastenje in sledi ustvarjalnega procesa. V teh delih čas ni zgolj tema, temveč je vpisan v samo strukturo podobe: v ponavljanju, zgoščevanju, raztapljanju ali zamrznitvi forme. Slika postane prostor, kjer se čas nalaga, razkraja ali ustavlja. Druga dela (predvsem figuralna) odpirajo vprašanje sodobnega časa kot družbenega in okoljskega fenomena. Ukvarjajo se z občutkom pospešenosti, negotovosti in krhkosti, ki zaznamujejo naš vsakdan. Ekološka vprašanja, odnos do prostora, potrošnje in minljivosti naravnih virov se prepletajo z razmislekom o odgovornosti posameznika v času globalnih sprememb. Pomemben del razstave predstavljajo tudi intimnejši, osebni pogledi na čas – spomini, otroštvo, vsakdanji prizori, ki nosijo sled nostalgije, ironije ali tihega nemira. Ti motivi časa ne obravnavajo kot abstraktni pojem, temveč kot nekaj globoko izkustvenega, zaznamovanega s čustvi, teles

SPEKULA7: MATRIKA - ODTUJENA MISEL / ANDREJ SAVSKI, ZORA STANČIČ, ČRTOMIR FRELIH, MOJCA SMERDU.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. februar ― Matrika – Odtujena misel, predstavlja naslov sedme umetniške manifestacije Spekula. V času, ko se specifičnost medijskih sporočil, nosilcev in generatorjev vsebin prepleta z mislimi tako ožjih kot širših skupin uporabnikov, bralcev in posredovalcev, je misel posameznikov izpostavljena algoritemskim platformam umetne inteligence in s tem tudi zasukanih resnic. V kontrapunkt generirani realnosti in neresničnosti se razstava z naslovom Matrika – Odtujena misel odzove kot resnična in konkretna izkušnja idej in misli avtorjev Andreja Savskega, Zore Stančič, Črtomirja Freliha in Mojce Smerdu. Nedvomno so predstavljena dela transfer nevidnega na vidno raven in zamisli utelešene v materijo, ki sega visoko in konkretno v realno izkušnjo doživljanja podanih vsebin, konceptov, kontekstov in samih umetnin. Na ta način se sedma edicija manifesta ukvarja s poglabljanjem v prenešena sporočila, vsebine in nove geneze stvar nosti. Andrej Savski, med konceptom, identiteto in političnim angažiranjem se z lastnim in samostojnim avtorskim delom prikaže kot izjemno spreten in mogoč likovni retorik, seveda v smislu lastnega grajenja podobe v tokratnem primeru v maniri slikarstva, ki seže onkraj tako imenovanega tihožitja ali preslikala fragmentov že ulovljenih kadrov, kot so jih predpostavljali recimo Magritte ali pa celo zametki Duchampovske zaznavane, prepletene podobe že izvedenih, izvzetih kadrov predhodnih avtorjev filmske scene, so prav tisto dejanje, ki osmišljajo avtorjevo delo, podajajo izhodišča širših vrednot ob takem pa zamrznejo v na novo zgrajen kontekst umetniški artefakt na način sublimne oplemenitve vrednostnih vzorcev. Zora Stančič opredeljuje pojem podobe ter zaznamuje odtis, pogled skozi gib v navideznem videu ob arhaični plastiki, ki se odpira v prostor gradi in deluje kot mejnik v grafični tehniki izrazito domišljene, doživete v občutene silnice, paradigme. Materiali so splet nanizan njenih misli v pomislek in trditvijo bistvene determinacije stvarnosti v zameno odtu

SPEKULA7: MATRIKA - ODTUJENA MISEL / ANDREJ SAVSKI, ZORA STANČIČ, ČRTOMIR FRELIH, MOJCA SMERDU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. februar ― Matrika – Odtujena misel, predstavlja naslov sedme umetniške manifestacije Spekula. V času, ko se specifičnost medijskih sporočil, nosilcev in generatorjev vsebin prepleta z mislimi tako ožjih kot širših skupin uporabnikov, bralcev in posredovalcev, je misel posameznikov izpostavljena algoritemskim platformam umetne inteligence in s tem tudi zasukanih resnic. V kontrapunkt generirani realnosti in neresničnosti se razstava z naslovom Matrika – Odtujena misel odzove kot resnična in konkretna izkušnja idej in misli avtorjev Andreja Savskega, Zore Stančič, Črtomirja Freliha in Mojce Smerdu. Nedvomno so predstavljena dela transfer nevidnega na vidno raven in zamisli utelešene v materijo, ki sega visoko in konkretno v realno izkušnjo doživljanja podanih vsebin, konceptov, kontekstov in samih umetnin. Na ta način se sedma edicija manifesta ukvarja s poglabljanjem v prenešena sporočila, vsebine in nove geneze stvar nosti. Andrej Savski, med konceptom, identiteto in političnim angažiranjem se z lastnim in samostojnim avtorskim delom prikaže kot izjemno spreten in mogoč likovni retorik, seveda v smislu lastnega grajenja podobe v tokratnem primeru v maniri slikarstva, ki seže onkraj tako imenovanega tihožitja ali preslikala fragmentov že ulovljenih kadrov, kot so jih predpostavljali recimo Magritte ali pa celo zametki Duchampovske zaznavane, prepletene podobe že izvedenih, izvzetih kadrov predhodnih avtorjev filmske scene, so prav tisto dejanje, ki osmišljajo avtorjevo delo, podajajo izhodišča širših vrednot ob takem pa zamrznejo v na novo zgrajen kontekst umetniški artefakt na način sublimne oplemenitve vrednostnih vzorcev. Zora Stančič opredeljuje pojem podobe ter zaznamuje odtis, pogled skozi gib v navideznem videu ob arhaični plastiki, ki se odpira v prostor gradi in deluje kot mejnik v grafični tehniki izrazito domišljene, doživete v občutene silnice, paradigme. Materiali so splet nanizan njenih misli v pomislek in trditvijo bistvene determinacije stvarnosti v zameno odtu

Novice

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg): vizualna umetnost

MITO GEGIČ: NIHČE NE BO RAZUMEL, KAKŠNO NASILJE ZAHTEVA NEVIDNOST izjava: Kristina Ferk, Mito Gegič