STAŠ KLEINDIENST: PASJI ČASI / DOG DAYS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. junij ― Slikar Staš Kleindienst skuša skozi svojo umetniško prakso, kot pravi sam, razumeti svet na neverbalen način, z upodabljanjem neubesedljivega, ki se poraja nekje vmes med mislijo in občutkom. Pri tem se formalno naslanja na izbrana poglavja iz celotne umetnostno-zgodovinske tradicije slikarstva, od renesanse (predvsem severnih dežel) dalje, v katero vpisuje današnje ideološke, ekonomske in politične koordinate, in na ta način izrisuje podobe družbenega imaginarija sodobnega sveta. Umetnik k ustvarjanju vselej pristopa pripovedno, s širokim pogledom vsevednega pripovedovalca, ki se razpira v naravno ali redkeje mestno krajino, kjer opazuje drobne človeške figure pri njihovih vsakdanjih opravilih. Spričo širine pogleda, ki sega prek dometa posameznega človeškega življenja in njegovih družbenih ali materialnih tvorb, se na prvi pogled njegove slike zdijo idilične prispodobe nespremenljivosti in trdnosti (naravnega) reda, a bolj ko se gledalec posveča podrobnostim, bolj se v njem naseljuje negotovost in nelagodje. Ne le zato, ker drobne človeške figure sredi prostrane krajine delujejo osamljeno in izgubljeno, pač pa tudi njihovega početja ne more povsem razumeti, saj ostaja nedorečeno, napol zakrito z rastlinjem ali sencami, čudaško (nekje se figure denimo oblačijo v obleke rimljanskih vojščakov, drugje gole okopavajo njive) in skrivnostno. Podobno velja tudi za človeške tvorbe in njihove pritikline; stavbe ali konstrukcije so pogosto vmeščene v nenavadne kraje, zdijo se nedokončane ali zapuščene, obdane z ograjami, ki se nenadoma zaključijo, vozili, ki so parkirana sredi ničesar ... skratka, vse znake človeške dejavnosti preveva nekakšna nedorečnost in nesmiselnost, tujost, ki spodbudi gledalčevo domišljijo, da začne ugibati, kaj se na sliki pravzaprav dogaja, in ko te indice poveže s svojo vsakdanjo izkušnjo, mu postane jasno, da najbrž nič dobrega. Ta občutek še dodatno poudarja atmosfera, ki dogajanje postavlja v okrilje noči ali sredi žareče svetlobe, v čas nevsakd

ALEKSANDER VUKAN: RUMENI SIMBOLIZEM ( izjava: Irma Brodnjak Firbas )

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. junij ― Slikarski opus Aleksandra Vukana zaznamujeta izrazita barvna intenzivnost in neposredna, ekspresivna poteza, ki sta odraz spontanega ustvarjalnega postopka in notranje nuje. V njegovih delih se prepletajo figuralika in simbolni motivi. Ti elementi tvorijo izviren likovni svet, v katerem se umetnikova osebna izkušnja in spomin preoblikujeta v barvno bogate in sugestivne kompozicije. Vukanove slike so vizualni zapisi notranjih stanj – kot trenutki razmisleka, razpoloženja ali intimne pripovedi, materializirani na slikarski površini. Slikarstvo Aleksandra Vukana tako stoji na presečišču več likovnih tradicij – ekspresionizma, modernističnega raziskovanja figure ter naivne, skoraj arhaične pripovednosti motivov. V tem prepletu nastaja pristen slikarski izraz, ki združuje spontanost, barvno drznost in osebno izpovednost. Irma Brodnjak Firbas

BORUT POPENKO: ODSTIRANJA ( izjava: dr. Robert Inhof )

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. maj ― Borut Popenko je eden izmed redkih kakovostnih in še delujočih umetnikov na Slovenskem, ki se ukvarjajo z geometrijsko abstrakcijo. Hkrati je Popenko tudi umetnik, ki h geometrijski abstrakciji ne pristopa le premišljeno, kot to narekuje že narava same problematike, temveč tudi izjemno izvirno; v navidez omejenem in že skoraj izčrpanem polju možnosti mu uspeva zastavljeno problematiko razreševati in predstavljati na izviren in prepoznaven način. Popenkova umetnost je geometrična umetnost, vendar pa se umetnik izogne strogi in izključno matematični geometriji. Njegov pristop ni toliko matematičen, kolikor je intuitiven, hkrati pa je znotraj strogosti sestavljanja geometrijskih teles v načrtovane oblike tudi nenavadno sproščen. Kljub premišljenosti njegove slike vsebujejo nekakšno, tako rekoč subverzivno igrivost in sproščenost, ki ju znotraj geometrijske umetnosti ne bi pričakovali. Nekatere njegove slike po orisu in iluzionističnih zgibih ali zavihkih izgledajo kot police ali pa spominjajo na reklamne fotografije preprog ali na papirne nosilce, ki jih je sestavljal kot osnovo za svoje slike. dr. Robert Inhof kustos

AURELIEN POTIER & NEJA ZORZUT: BLIŽNJOST / PROXIMITY (izjava: Olesia Shuvarikova)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. maj ― Dela Neje Zorzut in Auréliena Potierja, združena v razstavnem prostoru, vzpostavljajo čustveno nabito vzdušje, konflikt, ki ne eskalira nenadoma, temveč nastopa kot stanje stalne napetosti med nasprotujočimi si silami, koreografijami nadzora in znaki. Ti delujejo kot slutnje in opozorila o možnih izidih. Stubble Field, instalacija Neje Zorzut se razprostira preko tal galerije. Mehki elementi iz penastega usnja so razporejeni v krajino organskih oblik, ki spominja na mišičevje ali na zvezano telo. Mehkoba ne prinaša udobja – nasprotno, deluje kot zamejitev, površina, ki absorbira in vzdržuje silo v stanju napetosti. Objekti v pleksi steklu opozarjajo na potencial nenadne epizode; nihajo med pasivnostjo in aktivnostjo, pri tem pa brišejo mejo med opazovanjem in napadom, pričakovanjem in izvršitvijo. Delo nasilja ne obravnava kot nekaj naključnega, temveč kot akt, ki ga opredeljuje nadzorovana bližina in zakasnjeno dejanje. Pri tem je sedanjost nabita s polno znaki, ki vplivajo na interpretacije prihodnosti. V praksi Neje Zorzut nasilje vztraja ne le skozi destrukcijo, temveč skozi ponavljanje, pričakovanje ter disciplinirano organizacijo prostora in teles. Koreografija čustvenega in telesnega nadzora, vpeta v instalacijo Neje Zorzut, ostaja v stanju pričakovanja in se v prostoru prepleta z vedno prisotno napetostjo v delih Auréliena Potierja. Slednji se izraža skozi nasprotujoče si materiale, kot so jeklo, vosek, kabli in organska materija. Njegove skulpture prebadajo stene, iz njih štrlijo, ali pa visijo s stropa, in ustvarjajo čustveno nabito okolje, v katerem ostre konice in razkrite žice artikulirajo jezo in nasilje ter razkrivajo dinamike izločevanja in dominacije. Hkratna prisotnost preperele jeklene površine in rdečega čebeljega voska delom vliva telesno in porozno dimenzijo, ter vzbuja občutek krhkosti in možnosti razpada. Elementi skupaj izražajo temeljno paradoksalnost, ki leži v samem jedru umetnikove prakse. Bližnjost lahko razumemo kot silo v stanju suspe

SILVESTER PLOTAJS SICOE: KAKO SANJATI NAZAJ? (izjave: dr.Sarival Sosič, Silvester Plotajs Sicoe)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. maj ― Akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe se v Mestni galeriji Ljubljana predstavlja z doslej najobsežnejšo in najbolj poglobljeno pregledno razstavo. Razstava z naslovom Kako sanjati nazaj? je premišljen izbor likovnih del, v katerih je ustvarjalec dosegel osebno likovno in pripovedno zrelost, tisto dodelanost, h kateri že od začetka delovanja vztrajno, temeljito in potrpežljivo stremi. Ustvarjalna pot Silvestra Plotajsa Sicoea se je začela, razvijala in utrjevala prav s figuro in predmetnim svetom, ki sta vsak po svoje vstopala v umetnikovo likovno razmišljanje. Telesa in predmete, skratka figuralne podobe kot likovne motivne energije, je že v svojih umetniških začetkih razumel kot gnetljive, prožne likovne sile, ki se lahko slikovito in silovito razvijajo po prostoru ter prehajajo iz idejnih zasnov v jasno izražene in prepričljive vizualne organizme. Te organizme je že takoj po končanem študiju in vse do danes načrtno ter z veliko energije ustvarjal in razvrščal v serije, cikle ali samostojna posamezna dela, odvisno od trenutnega čutenja in razmišljanja. Slikar razume likovni prostor kot barvno jasno in natančno geometrično zamejen element, v katerem je upodabljanje figur in predmetov pogosto povezano z določeno pripovednostjo, kar potrjujejo tudi natančno podnaslovljena dela. V slikah intenzivne barvne ploskve razdeljujejo različne psihološko modificirane pokrajine, v katerih se figure ali predmeti spremenijo v silovito konkretnost, obravnavano z ekspresivnimi likovnimi sistemi z vizualno določljivim, a pogosto tudi razsrediščenim jedrom. Različni barvni odtenki in postopno stopnjevani svetlobni odsevi oblikujejo plastičnost figuralnih gmot, največkrat brez izrazitih prostorskih globin. Poudarjena je ploskovitost, ki jo umetnik sčasoma razbija z različno velikimi, tudi zelo velikimi formati. dr. Sarival Sosič kustos Silvester Plotajs Sicoe, an academic painter, presents his most extensive and in-depth overview exhibition to date at the City Art Gallery Ljubljana.

SKUPINSKA RAZSTAVA / PARABOLA ZLA: V MRAKU SO SENCE NEVIDNE (izjava: Maja Kač)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. april ― Zdi se, da osnovne gabarite sodobnega sveta spodnaša. Ali pa so bili njegovi temelji od nekdaj majavi, pa so ozaljšani z vero v družbo, usmerjeno v dobrobit slehernika, le uspešno zakrivali rjo lakomnosti, izkoriščanja in častihlepja, ki jih je ves čas potihoma razjedala. Tisto, kar so se nam še nedavno tega zdeli mogočni atlanti, ki bodo ubranili humanost, dobiva obrise zloveščih pošasti. Figure na geopolitični šahovnici ne sledijo (več) pravilom igre in njihovi nesluteni premiki ne obetajo varnega jutri. Vrednote, na katerih se je ob izkušnjah velikih morišč preteklega stoletja vzpostavljal vsaj na videz boljši svet, se razgrajujejo v grabežljivosti, ki v vlaku tehnološkega razvoja hiti distopični prihodnosti naproti. Ni prvič, da se je svet, čeprav seveda ne na identičen način, ujel v negotovih časih naraščajočega sovraštva in vse hujšega nasilja, brezbrižnosti in napetosti, ki se vzpostavlja v diskrepanci med razsipnostjo bogate peščice ter bojem za preživetje premnogih. Ne glede na okoliščine je na takšen razkroj, ki se komaj opazno priplazi iz ozadja, dokler ne prodre v vse pore družbe, vselej pozorna umetnost. Pričujoča razstava je zato poskus razumevanja, kam se v vsaj na videz stabilnih časih skrijejo sence zla, kdaj se priplazijo na plan in kako je mogoče, da tega premika ne zaznamo prej. Predvsem pa nas zanima, kako ta fenomen detektira umetnost. Naslov razstave Parabola zla: v mraku so sence nevidne sloni na dveh delih knjige Enciklopedija mrtvih Danila Kiša. Prvi del naslova je dovolj poveden, drugi morebiti potrebuje nekaj več konteksta. Gre za precej svobodno parafrazo misli, s katero proti koncu knjige avtor pojasnjuje svoj značilni literarni pristop, s katerim poskuša resničnost pripovedi oblikovati na tistem mestu, kjer je izpričana zgodba, na katero se naslanja, pomanjkljiva, se pravi, »v polmraku, kjer dobivajo reči premaknjene sence in oblike«.2 Zanima nas torej skrivnostno polje polmraka kot ugodne kotanje za oblikovanje različnih narativov, ki

MILAN ERIČ: REPROSPEKTIVA, KAKOR ZGORAJ, TAKO SPODAJ (izjava: Urša Roženbergar Šega)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. april ― Likovna dela akademskega slikarja Milana Eriča zaznamuje spontanost , kjer se v igrivem prepletanju povezujeta slikarjeva intuicija in raziskovanje slikarskih tehnik. Na ta način razvija svojo umetniško izpoved in gradi opus, ki je obsežen ter prepoznaven. Eričeva likovna dela so polna dinamično gibljivih razmerjih med strukturno in semantično organizacijo podob, kjer avtor išče prvobitnost in posebno sproščenost podob. Tematski ali širši vsebinski poudarki gradijo svojo moč pripovedi in vizualne izraznosti tudi na čustvih kot so smeh, humor, komičnost in celo v določenih delih še ironija, parodija, farsa, groteska, sarkazem in vseobsegajoča karnevalskost. Eričevo likovno ustvarjenje je torej napolnjeno z vizualno gibljivo likovno materijo, sestavljeno iz alegoričnih in simboličnih elementov. Pri likovnih alegorijah slikar na prvi pogled prepoznavne motive rahlo odmika od logike z odpiranjem skritih pomenov, razprostiranjem podpomenov, s pomikanjem proti čutnosti. Na simbolni ravni podobe presegajo nazornost in vsakdanjost, da tisto, kar je prikazano, naslikano ali upodobljeno nadgrajuje danost in nakazuje na nekaj drugega. Na simbolnih planjavah avtor lahko preigrava skrivnostnost, domišljijskost, igrivost, fantastičnost in neobičajnost; tu lahko izjemno preseneča in ohranja zanj značilno nepredvidljivost. To, kar vidimo, je avtorjev likovni »življenjski svet«, postavljen nasproti pretiranemu objektivizmu in vsakdanjosti. Tudi v pregledni razstavi del z naslovom Reprospektiva, kakor zgoraj, tako spodaj. Eričeva dela zaznamuje posebno urejena notranja in zunanja struktura likovnega dela, ki vztraja na fleksibilnosti, variabilnosti in kombinatorni igri posameznih delov slik. Podobe so odprte, premične in strukturno gibljive forme, saj umetnik pogostokrat išče prvobitnosti in na takšni ravni raziskuje posebne poglede ali neobičajne položaje. Skozi avtorsko izdelano logiko prikaza upodobljeno pogostokrat lebdi ali leti, saj je spremenjena običajnost pogleda ali položaj

POŠASTI SO LJUDJE / ALL MONSTERS ARE HUMAN: SKUPINSKA RAZSTAVA (izjava Nina Jeza)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. april ― Razstavljajo: Mirsad Begić, Goran Bertok, Andrej Brumen Čop, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Mito Gegič, Milan Golob, Natalija Šeruga Golob, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Janez Kardelj, Mateja Kavčič, Ira Marušič, Matjaš Diego Zadel Dellamorte, Betina Habjanič, Karin Vrbek, Jože Tisnikar, France Mihelič, Zoran Mušič. Razstava Pošasti so ljudje v svoji tretji postavitvi – prva je bila leta 2022 v Mestni galeriji Nova Gorica, druga leto pozneje v Miheličevi galeriji na Ptuju – nadaljuje raziskovanje pošastnega kot družbenega in psihološkega konstrukta. Namesto pošasti kot izjem, anomalij ali mitoloških figur se razstava osredotoča na človeka, na njegove strahove, projekcije, nasilje in nezmožnost sprejemanja drugačnosti. Pošastnost se ne pojavlja kot nekaj zunanjega ali izjemnega, temveč kot posledica družbenih mehanizmov, ideologij in kolektivnih obsesij, ki se v sodobnem času zlahka normalizirajo in postanejo del vsakdanjega reda. “Pošast” je tako razumljena kot projekcija tistega, kar presega meje sprejemljivega, razumljivega ali nadzorljivega, zato ne gre za vprašanje abnormalnosti, temveč za razmerja moči: za procese izključevanja, stigmatizacije in razčlovečenja, ki se pogosto skrivajo za racionalnimi razlagami, moralnimi normami ali navidezno nevtralnimi diskurzi. Pošastno ni nekaj, kar bi se dogajalo na robu družbe, temveč se rojeva v njenem središču. V 21. stoletju se kljub znanstvenemu in tehnološkemu napredku še vedno soočamo z vztrajnimi stereotipi in predsodki, povezanimi z identitetami, telesnostjo, duševnim zdravjem, migracijami, spolnostjo in družbenimi manjšinami. Družbena omrežja in digitalni mediji pri tem ne delujejo zgolj kot prenašalci informacij, temveč kot prostori proizvodnje strahu, dezinformacij in ideoloških konstrukcij, kjer se brišejo meje med znanstvenim diskurzom, osebnim prepričanjem in fikcijo. Skozi vizualne umetniške prakse želi razstava odpirati prostor za soočenje z grotesknim, srhljivim in travmatičnim, vendar ne kot senzacionalističnim

MITO GEGIČ: NIHČE NE BO RAZUMEL, KAKŠNO NASILJE ZAHTEVA NEVIDNOST izjava: Kristina Ferk, Mito Gegič

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. april ― To ni lov. To ni dilema. To je regulacija. Motiv lova, ki v slikarski produkciji Mita Gegiča deluje kot prispodoba razmerij moči, patriarhalnih vzorcev, oblasti, nadzora in različnih oblik nasilja, ostaja izrazita kontinuiteta tudi v delih, nastalih med letoma 2024 in 2026. V novejši produkciji se bistveno preoblikujeta njegova funkcija in način reprezentacije nasilja. Če sta bila lov in z njim povezano nasilje v zgodnejših delih razmeroma jasno umeščena v prepoznavne prizore in vsebinsko podana bolj eksplicitno, se v novejših umetnikovih delih razširita v preteče psihološko stanje, ki ne deluje več kot posamezen dogodek ali prizor, temveč kot vseprisotno, ogrožajoče okolje. V starejših delih so lovec, plen, prostor in položaj moške patriarhalne drže razmeroma jasno določeni. Podobe nasilja so bile posredovane nekoliko bolj eksplicitno, kar je gledalcu morda omogočalo lažjo etično orientacijo. Pri tem Gegič ne upodablja zgolj tradicionalne lovske motivike, temveč tudi nosilce javne oblasti in varnostno-represivnih aparatov, prek katerih dosledno odpira vprašanja o izvajalcih moči ter o družbenem odnosu do njih. Oblast in nasilje sta v zgodnejših delih še vedno jasno povezana s človeško figuro, z nakazanim dejanjem in identiteto; obrazi lovcev, očetov, policistov in drugih figur delujejo kot nosilci pomena in odgovornosti za izvršena dejanja. V slikarski produkciji zadnjih dveh let se ta pogled opazno spremeni. S platna večinoma izginjajo človeške figure, ki bi neposredno izvajale dejanja lova, pregona, zasledovanja ali celo živalskega klanja. Grozeča pretnja se preko subtilno naslikanih motivov dronov, vojaških letal ter v umetnikovem opusu že ustaljenega motiva lovske preže razširi v stalno prisotnost avtoritete, ki je izgubila obraz in možnost identifikacije. Na slikarskem polju tako pogosto ostajajo prepoznavne predvsem posledice že izvršenega nasilja – subtilno nakazani ognjeni zublji, prebodena sokolica ali zgolj glava mrtve srnjadi. Odgovornost za dejanje, ki

MASHARU: MUZEJ UŽITNE ZEMLJE & KOMPOST KOT SUPERHRANA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. april ― ‘Muzej užitne zemlje‘ je transdisciplinarni projekt, ki hrani svetovno zbirko užitnih prsti ter obiskovalke_ce vabi k razmisleku o našem odnosu do okolja. S projektom masharu odpira vprašanja, kako se tradicije uživanja zemlje razlikujejo med kulturami, od kod prihaja užitna zemlja, kakšne so njene morebitne koristi in nevarnosti ter kako njene materialne lastnosti vplivajo na okus. Poslanstvo muzeja je zbrati čim večje število užitnih prsti iz različnih krajev sveta ter preučiti raznolikost njihovih zgodovinskih in kulturnih pomenov. Skozi interdisciplinarna partnerstva, delavnice in sodelovanja se na novo opredeljuje naše razumevanje uživanja zemlje – geofagije, starodavne globalne prakse s prehranskimi, kulturnimi in zdravilnimi razlogi. Arhiv užitnih prsti poleg opisov in zgodovinskega ozadja vključuje tudi okuse ter izkušnje obiskovalk_cev. Zbirka trenutno vsebuje več kot 600 vzorcev iz 44 držav, ki so pridobljeni s terena, kupljeni ali prejeti kot darilo. ‘Kompost kot superhrana‘ je novejši projekt v katerem kompostirana hrana ustvari umetno prst, ki jo je mogoče uživati na enak način kot ostale jedilne zemlje. masharu v okviru tega projekta spodbuja razpravo o varnosti uživanja naravno procesiranih organskih materialov ter o kompleksnosti kulturnega razumevanja, prostorske in okoljske ozaveščenosti ter osebnih preferenc, ki so s tem povezane. Aktivnosti, ki temeljijo na biodizajnu in oblikovanju hrane, se ukvarjajo z možnostmi izdelave prsti, namenjene prehrani, z nadzorovanimi sestavinami in brez onesnažujočih delcev, kot so mikroplastika, težke kovine in pesticidi. Naravna prst, na primer iz listnatega gozda, nosi sledi tisočletnih interakcij vrst in nastaja skozi dolgotrajen razkroj z vplivom žuželk, deževnikov in mikroorganizmov. Umetno ustvarjena prst pa ima drugačno sestavo in bi lahko bila varnejša za uživanje. Kompost, bogat z vlakninami, kalijem in dušikom, nastane z razkrojem hrane s pomočjo drugih organizmov ter se navadno uporablja kot gnojilo. So

TILEN ŽBONA feat. ANDREJ SAVSKI: OB LOBANJI ARKADA 2 (izjava: Dejan Mehmedovič)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― V znanstvenofantastičnem filmu Spectral režiserja Nica Mathieua v produkciji Netflixa iz leta 2016 se nenavadna bitja bojujejo proti dobro opremljenim in oboroženim vojakom. Gre za nekakšne virtualne elektrostatične energetske tvorbe v oblikah človeške morfologije, nevidne za človeško oko, z močjo in agresivnim obnašanjem, ki mu človek ni kos. Po formi so ta bitja zelo podobna kreaturam, ki poseljujejo slikovne ekrane pričujočih podob Tilna Žbone. Podobnost ni le v formi, temveč tudi v vsebini, saj so tudi bitja na slikah Tilna Žbone nekakšni bojevniki v boju znotraj lastnega telesa. Oscilantni boj, notranji razkol, zavedanje nemoči prestopa je okruten. Je prostor lobanj, arkad, ki varujejo oči. V polju notranjega in zunanjega telesa teče različen čas, ki vodi v travmo teritorialnosti meja. Je čas v času morda namenjen reaktiviranju v človekovi zavesti? Ali je telo podzavedno polje varnosti? Je slutnja nekakšno preddverje, kjer se goji hotenje in kreira paleta želja? Mathieuvi »spektrali« želijo dominacijo. Človeški razdevičeni spektri zavesti v telesu verjetno tudi. V galeriji Insula smo postavili razstavo dveh umetnikov: Tilna Žbone in Andreja Savskega. Naslov razstave Lobanja arkada 2 je povzet iz naslova ene izmed Žbonovih slik, predstavljenih na razstavi. Naslov ni pomenski, je simboličen. Razstava združuje slikarska dela dveh svetov pod isto »arkado«, statičnega in dinamičnega, s podobnimi referencami. Tako Savski kot Žbona sta obrnjena v notranje polje eksistencialnih problematik individuuma. Dialog, ki je zastavljen kot razstava v razstavi, izpolnjuje koncept v lastnem kontrastu. Nasprotje črno-bele monumentalne dominantne ekranizacije Tilna Žbone je subtilno sugestivna serija malih barvnih podob Andreja Savskega. Objektivno realno je pred nami slikarska razstava, ki jo zastopajo likovna dela, izvedena v tradicionalni klasični maniri. Andrej Savski v svojih slikah uprizarja posamične protagoniste oziroma ozke sekvence, povzete iz filmov pomembnih režiserjev

GALA ALICA: KABINET / razstava / (izjava Gala Alica)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. marec ― Umetniška praksa Gale Alice temelji na natančnem, skoraj arheološkem opazovanju grajenega okolja, skozi katero razpira vprašanja, kako se posameznik giblje med nenehno spreminjajočimi se mejami zasebnega in javnega prostora ter kako te meje vplivajo na občutek pripadnosti, varnosti in identitete. Pri tem jo zanimajo zgodovinske plasti prostorov, sledovi rabe in zapuščenosti ter načini, kako arhitektura strukturira vsakdanje telesne in socialne izkušnje. S tem se njeno delo približuje razmislekom, ki prostor razumejo kot polje prakse, konflikta in nenehnega prepisovanja pomenov. Njena dela pogosto vzpostavljajo subtilne situacije, v katerih se gledalec znajde v vlogi opazovalca in hkrati soudeleženca, s čimer se odpirajo vprašanja pogleda, prisotnosti in odgovornosti. Na njene dolgoročne interese se neposredno navezuje tudi projekt v UGM Kabinetu, ki je usmerjen v raziskovanje zgodovine stavbe in njene večplastne semantične preteklosti – od religiozne prek posvetne in intimno zasebne do delovne in javne. Prostor se tu razkriva kot palimpsest, v katerega so skozi čas vpisane različne rabe, ideologije in oblike bivanja, pri čemer nobena plast ni povsem izbrisana, temveč ostaja prisotna kot sled, kot usedlina preteklih življenj prostora. Izhodišče nove intervencije je apropriacija izbranih predmetov in arhitekturnih ostankov, ki so v zadnjih petinsedemdesetih letih preživeli različna obdobja pregrajevanja, prenov in preoblikovanja prostora Umetnostne galerije Maribor. Ti fragmenti v sebi nosijo materialni spomin nekdanjih funkcij in dejavnosti ter tvorijo arhiv stavbe, ki ni sistematiziran po logiki zgodovinopisja, temveč po logiki afekta, asociacije in prostorskega odmeva. Apropriacijo najdenih objektov dopolnjuje umetničin materialni poseg, ki se ne odvija v razstavnem prostoru, temveč v njenem ateljeju. Prav ta proces iz obstoječih sledi izrisuje nove pomene, jih prestavlja v drugačne odnose in odpira za aktualno branje, pri čemer preteklost ne nastopa kot zaključen

MARKO ŠAJN: TEMPO, TEMPO / razstava / (izjava: Adrijan Praznik, Marko Šajn)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. marec ― Koreografija skupnosti Razstava Tempo, tempo v ljubljanski Galeriji Bažato predstavlja pregled del Marka Šajna, nastalih med letoma 2021 in 2026. Izbor slik, grafik, risb in skulptur razkriva, kako se njegova umetniška praksa postopoma razvija v prepoznaven vizualni jezik, utemeljen na principih ponavljanja, variiranja motivov in doslednega izčiščevanja forme. Razstava ponuja podroben vpogled v delo uveljavljajočega se umetnika, katerega osrednje vsebinsko izhodišče so medsebojni odnosi. Avtorjeva motivika temelji izključno na človeški figuri. Slednja je stilizirana, brez obraznih potez, univerzalna v svoji prepoznavnosti in izpraznjena partikularnih karakteristik. Figura kot znak. Figura kot skupni imenovalec. Figura kot matrica. Takšna tipizacija vzpostavi berljiv sistem piktogramov, s katerim umetnik vzpostavlja različne situacije, napetosti in bližine med telesi. V tem pogledu se Marko Šajn približa relacijskemu razumevanju družbe. Posameznik ni izolirana enota, temveč vozlišče v mreži odnosov, ki ga oblikujejo in hkrati omejujejo. Skupnost ni nekaj, kar preprosto obstaja, temveč nekaj, kar se vzpostavi šele skozi povezave, skozi bližine, opore, pritiske in odmike. Ko se te povezave spremenijo, se spremeni tudi skupnost. Ko se prekinejo, se pokaže, kako pogojeno je tisto, kar imamo za samoumevno. V slikah in grafikah Marka Šajna je ključen način gradnje kompozicije. Prizori so postavljeni v enostaven, nedoločen prostor, v katerem so figure in barvne ploskve organizirane centralno in pogosto krožno, kot da se elementi zbirajo v središču slikovnega polja in okoli njega gravitirajo. Ritem nastaja iz ponovitev podobnih oblik, iz njihovega premikanja po površini in iz natančno odmerjenih razmerij med barvnimi polji. Primarna paleta deluje kot vizualni poudarek, ki kompoziciji daje jasnost in napetost, brez potrebe po dodatnih pripovednih oznakah. Na razstavi so v manjšem številu zastopane tudi risbe. Njihova funkcija ni samostojna. Gre za delovni material, s katerim

DATAS: POSKUSNI ZAGON / TEST RUN : FANTASTIC LITTLE SPLASH, TAMARA KAMETANI (izjava: Lara Mejač)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. marec ― DATAS: Test Run predstavlja nova dela umetnice Tamare Kametani in umetniškega kolektiva fantastic little splash, ki so jih ustvarili med umetniškimi rezidencami v Ljubljani. Razstava ponuja prvi vpogled v projekte, ki bodo kasneje predstavljeni na veliki mednarodni skupinski razstavi DATAS: The Data and the Sovereign v galeriji Rudolfinum v Pragi junija 2026. Razstava je del mednarodnega umetniškega in raziskovalnega programa DATAS: Podatki in suveren, ki raziskuje, kako digitalne infrastrukture, umetna inteligenca in algoritemsko upravljanje vplivajo na osebno in politično suverenost. V obdobju, ko velike podatkovne korporacije in algoritemski sistemi vse bolj oblikujejo globalno politično in družbeno dinamiko, DATAS skozi prizmo umetnosti izpodbija normalizacijo nadzora, pridobivanja podatkov in digitalne kontrole. DATAS združuje umetnike, teoretike in tehnologe iz cele Evrope, pri čemer izpostavlja erozijo suverenosti v dobi kapitalizma nadzora in tehnološkega fevdalizma. V delu Greetings from Null Island se Tamara Kametani osredotoča na fenomen Ničelnega otoka (eng. Null Island), fiktivne točke v Atlantskem oceanu na koordinatah 0°, 0°, kjer se glavni poldnevnik sreča z ekvatorjem. Kljub temu, da nima dejanske kopenske površine, je Null Island postal zbirališče napačno usmerjenih geolokacijskih podatkov, napak in digitalnih motenj. Z razvojem aplikacije, ki uporabnikom omogoča digitalno premestitev njihovih GPS koordinat na Null Island, je umetnica med rezidenco v Ljubljani raziskovala ta pojav kot potencialno mesto za zakritje podatkov in ponovno pridobivanje digitalne agencije. Namerno preusmerjanje lokacijskih podatkov na to že zasičeno digitalno ne-mesto uporabnikom omogoča kolektivno prikrivanje podatkov, zaradi česar njihove informacije postanejo neprepoznavne in neuporabne za komercialno izkoriščanje ali nadzor. Delo postavlja pod vprašaj našo vedno večjo odvisnost od digitalnih storitev, neizogibnost zbiranja podatkov ter možnosti za ohranjanje zasebnost

KATJA PAL: SLED TIŠINE / razstava / (izjava:Katja Pal)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Predstavljena dela so najnovejše raziskave slike kot avtonomnega objekta. Gre za serijo del, v katerih igrivo preizkušam mejo med slikarstvom in kiparstvom, med redukcijo minimalizma in intuitivno gesto. Vsako delo najprej konceptualno oblikujem digitalno: določim njegovo obliko, proporce in linije, ki tvorijo kompozicijsko strukturo. Pri tem se zanašam izključno na notranje impulze, brez uporabe matematičnih formul ali modularnih sistemov. Kljub digitalnemu načrtovanju vztrajam pri popolnoma ročni izvedbi: nosilec oblikujem in površino barvam tako, da iz nje izključim vidno gesto ter poudarim fizično naravo slikarskega objekta. Odmik od zaprte geometrije kvadrata je privedel do loka kot izhodiščnega elementa kompozicije. Oblika ni več zgolj struktura, temveč osrednje polje mojega raziskovanja. Nepravilna slikovna telesa, razčlenjena z izrezi, raztapljajo zaprtost prejšnjih formatov in vzpostavljajo nova prostorska razmerja. Negativni prostor pri tem ne deluje kot odsotnost, temveč kot aktiven člen kompozicije, ki sooblikuje zaznavo celote. Z redukcijo in tihimi, premišljenimi intervencijami izpostavljam fizične in zaznavne meje slikarstva. Dela se upirajo neposrednosti in spektaklu ter vabijo k počasnemu, zbranemu srečanju, v katerem se pozornost postopoma poglablja, percepcija pa prehaja skozi subtilne premike. Slike ne ponujam kot podobe, temveč kot stenske predmete tišine in kontemplacije. Ti ustvarjajo prostor za zbrano opazovanje — prostor, v katerem se gledalec znajde po sledi tišine, na robu zaznavnega in brez vnaprej določene interpretacije.

Novice

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg): vizualna umetnost