Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. november ― Weinberger s svojimi deli verjetno upodablja svojo intimno vizijo morebitnih prihodnosti in pri tem mu gre, kot rečeno, nedvomno na roko izbrani medij. Risba in slika sta še vedno tista vsakdanja in dostopna medija, ki omogočata svobodno gradnjo novih, še neznanih svetov, ki so lahko popolnoma fiktivni in nimajo prav nobene reference na dejanske podobe in situacije v stvarnem svetu. V slikah Uroša Weinbergerja je ta neizbežen odsev stvarnosti dokaj evidenten, saj se na njih pojavljajo motivi, ki lahko delujejo zelo znano in domačno, hkrati pa lahko publiko zaradi kulturne determiniranosti usmerijo v prepoznavanje in interpretiranje motivov kot tujih in nevarnih. Njegove slike so namreč posledica stiliziranih digitalnih kolažev, ki jih najprej izdela v virtualnem svetu računalniškega programa, nato pa jih v ateljejskem procesu slikanja prenese v končno obliko na slikarskem platnu, kjer se ves čas odvijajo modifikacije. Iz teh digitalnih podob nastanejo slike, medtem ko kolaži nikdar ne zapustijo virtualnega prostora in so kot takšni, tokrat prvič, predstavljeni na ekranih v sklopu pričujoče razstave. V njegovih slikah je mogoče razbrati zavračanje arhetipske delitve na samoniklo naravo in umetelno kulturo, kakor tudi samozavedanje o dejanskih razmerah, s katerimi se trenutno sooča človek (in ostale vrste živih organizmov) v obdobju antropocena, ko v okolju prevladujejo velike intervencije v geološko sestavo okolja in organsko naravo, ki so posledica človekove vere v znanstveni in tehnološki napredek. Weinbergerjeva slikarska dela so v tem pogledu skoraj objektivistične narave, saj z njimi ne podaja neposrednih ugotovitev in ultimativnih izjav o morebitnih prihodnostih življenja na planetu, ampak preprosto opazuje in na samosvoj način upodablja svojo vizijo in fantazijo zemeljskega življenja, v sedanjosti in bodočnosti. Miha Colner Weinberger probably exploits his paintings to present his intimate vision of possible futures, and, as was mentioned before, the chosen me

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. november ― Umetnica Gaia Radić s svojo potopitveno videoinstalacijo Kora odpira novo poglavje v prepletu virtualnih svetov, ki delujejo kot zaznavne pripovedi ter hkrati preoblikujejo prostore, katere naseljujejo, v avtopoietične sisteme svetovljenja. V Kori prostor negibno čaka na obiskovalca. Ko se ta pojavi, znotraj prostrane virtualnosti vznikne razcepljeno gledišče. Skozi dve nasprotni odprtini se začne razgrinjati geološki teren, za katerega se zdi, da ni zavezan nobeni specifični lokaciji. Svet, sestavljen iz medsebojno povezanih lagun, izgleda preplavljen z eterično prvobitno tekočino, ki prostor ohranja v stanju nenehnega spreminjanja. Neprekinjeni tok obiskovalčevo oko vodi pot zgubani topologiji, ta pa se obenem tudi počasi vije skozi gledalca. V tem srečanju zaznavni organi gledalca postanejo kanali, skozi katere prostor reflektira samega sebe. Kora oblikuje svojega materialnega gostitelja in obenem ta oblikuje njo, pri čemer instalacija svoj generativni potencial uresniči, ko se fizična in virtualna razsežnost srečata skozi gledalčevo zaznavo. Heterotopični prostor deluje kot sito, kjer se en svet odseva in lomi v drugega, kar poraja samonanašalno resničnost, ki se neprestano oblikuje znova. Kajti takoj ko se samooblikovanje prične, nastopi razpršitev. Ko gledalec odide, se pokrajina umiri, Kora pa se povrne v stanje mirovanja do prihoda novega telesa. Maja Burja kuratorka With her immersive video installation Chora, artist Gaia Radić introduces a new chapter in the body of virtual worlds that perform as perceptual narratives and transform the spaces they inhabit into autopoietic worlding systems. In Chora, the space waits in stillness for a visitor. Upon their arrival, a split point of view emerges within the expansive virtuality. Through two opposing apertures, a geological terrain, seemingly unbound by any specific site, begins to unfold. The world, comprised of interconnected lagoons, appears to overflow with an ethereal primordial liquid, keeping the space in

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. oktober ― Sodelujoči umetniki in umetnice: Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec, Kristina Rutar, Boštjan Perovšek Razstava Različnosti prikazuje kiparska dela sodobnih slovenskih akademskih kipark in kiparjev, in sicer dela, narejena v različnih materialih ter skozi različne likovne pristope, saj so avtorji med seboj raznoliki tako v avtorskih poetikah kot v uporabi materialov za svoja likovna ustvarjanja. Cilji razstave so: prikaz materialne različnosti sodobnega slovenskega kiparstva; raznolikost konceptov in vsebin, ki obravnavajo skulpturo kot enovito gmoto ali kot izrazito prostorsko postavitev; generacijska različnost sodelujočih umetnic in umetnikov; dinamika postavitve s približevanjem in celo dotikanjem skulptur. Razstava ima tako lokalni kot nacionalni pomen, saj vse izbrane in uveljavljene umetnice in umetniki s svojimi deli zaznamujejo sodobno slovensko umetnost, predstavljajo jo na različnih domačih in tujih razstavah, hkrati pa se medsebojno razlikujejo v pristopu do obdelave in prezentacije skulptur. Izbrane umetnice in umetniki sodijo v vrh slovenske umetnosti, predvsem kiparstva, ki ga razumejo kot dinamično in aktivno postavitev z možnostmi interpretacije.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. oktober ― Razstava Mirka Bratuše z naslovom Skotom nas vabi k poglobljenemu razmisleku o percepciji, družbeni slepoti in naši vlogi opazovalcev. Skotoma, iz grščine, pomeni temo ali slepoto in v sodobnem kontekstu označuje delno slepoto vidnega polja, pa tudi socialne slepote, kot so predsodki, ideološka neobčutljivost in prostovoljna nevednost. Mirko Bratuša, čeprav pogosto označen kot nepolitičen umetnik, v svojih delih odpira vprašanja, ki izzivajo družbeno normo in vabijo k aktivnemu sodelovanju opazovalca. Njegove skulpture, narejene iz različnih materialov, od lesa do keramike, nas ne le opominjajo na preteklost, temveč nas postavljajo v položaj, kjer moramo razumeti proces njihovega nastanka. Razstava nagovarja gledalce, da presežejo zgolj pasivno opazovanje in postanejo sostorilci ter sokrivci pri odkrivanju in razumevanju umetniških del. Bratuša s svojo umetnostjo razkriva arkano – skrito vednost, ki presega zgolj estetsko doživetje in se dotika globljih vprašanj o našem odnosu do sveta, tehnologije in narave. dr. Darij Zadnikar Mirko Bratuša že desetletja navdušuje občinstvo z domiselnimi in igrivimi stvaritvami, ki izhajajo iz njegovega poglobljenega razumevanja, kako s prepletom tradicionalnih in sodobnih pristopov omogočiti, da kip izstopi iz hrupnega, hitro spreminjajočega sveta podob in informacij. Njegovi samostojni kipi, skupine ali kompozicije, ki pogosto mejijo na intervencije, nas prevzamejo s svojo prepoznavno noto in čutno prezenco. Iz prostorov»bijejo« kot enigmatične konstrukcije, figure, živali, stvari ali kot prikazni. Duhovitost, ena od avtorjevih značilnih karatkeristik, s katero suvereno bogati raznoliko krajino sodobnega kiparstva doma in v tujini, je moč razbrati tudi v stvaritvah, ko kipar zavestno poseže v kritiko širših družbenih oziroma aktualnih razmer. V svojih uspešnih prizadevanjih na področju spomeniške plastike je Bratuša večkrat razrahljal problematičen kontekst, v katerega se je ujela določena tematika, povezana z zgodovinsko osebnos

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. oktober ― Razstava Obrobja prinaša vpogled v slikarsko produkcijo Anje Jerčič Jakob, ki je nastajala med letoma 2021 in 2024. Za razstavo v Generali galeriji je izbrala tri vsebinsko ločene serije (Plevel, Glave in Slivnik), ki so nastale v nekajletnem razmiku. Slikarstvo Anje Jerčič Jakob izhaja iz življenja, ki je povezano z naravo in okoljem, v katerem živi in ustvarja. Akademska slikarka, ki je kot ustvarjalka aktivno prisotna v slovenskem in mednarodnem prostoru, pravi, da v motivih slik ne išče nekaj aktualnega, temveč tisto, kar jo zaznamuje in je v njenem miljeju. Svet, ki ga prikazuje, je upodobljena pokrajina. Na slikah domujejo drevesa, trava, poljska krajina in drugo rastlinje, kot je plevel, še prej pa je bil motiv, ki jo je privlačil, navadna poljska detelja. Vsebine in podobe se ji utirajo na sprehodih po ljubljanskem predmestju, v okolici Savelj, kjer živi. Pozneje te podobe prenese na slikarsko platno in jim da novo življenje. Njena umetniška dela nagovarjajo gledalca z močjo ekspresivne govorice. Skrita lepota postane tema njenega slikanja, saj opazi tisto, kar je običajno prezrto. Gre za dvojno razumevanje podobe v sliki. Na eni strani se soočamo z upodobitvijo prizorov iz narave, ki so optimistični in pozitivni, na drugi strani pa se srečamo z minljivostjo in posnemanjem procesov v naravi. Slike Anje Jerčič Jakob imajo skupno sporočilo. Podobe nakazujejo na življenjski ciklus, ki sega od rojstva in začetka nečesa novega do minljivosti, sopotnice konca in smrti. Simbolična smrt rastlin se mora zgoditi, da lahko ponovno vznikne nekaj novega, nov začetek in rojstvo. Tako se preteklost odpre prihodnosti. Staro umira in dá prostor novemu. Petra Bizilj Silva ...Te čudovite slike Anje Jerčič Jakob, katerih rizomske vizualne strukture se ves čas povezujejo z rastlinskim svetom, motivno pogosto vizualizirajo razpadajoče zeljne glave in druge pridelke, ki so ostali na poljih, potem ko je bila večina pridelkov pobrana. Torej se dogajajo na soroden način, ne bi pa rek

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. september ― Delo Ive Tratnik ima arhaično, (psevdo)mitološko privlačnost. Razpeto med skrajnima poloma življenja in smrti, afirmativno, ekstatično, a vendar begajoče in fatalno pripoveduje nenavadne zgodbe, ki izpričujejo nelagodje človeškega stanja. Slike, tapiserije in tekstilne skulpture, ki jih združuje razstava Totem in tatu, ustvarjajo razkošno organsko, plodno in obilno vzdušje, ki je hkrati v razkroju, razbitju, dezintegraciji. Lobanje, odprta telesa, dislocirani organi (dissecta membra), obdani z vitalno neobrzdano rastjo in brstenjem, podajajo onirično scenografijo, ki je v svoji afirmaciji nasprotij sorodna kakšnemu antičnemu misteriju, ki performativno uprizarja paradoks človeške eksistence. Ta nasičena mise-enscène je bogata s simboli, atributi, skorajda objekti čaščenja, ki v svojem eklekticizmu in anahronosti napovedujejo, da ta kvazi ritualistična postavitev uprizarja vprašanja trajne aktualnosti. Na to namiguje že naslov, parafraza klasičnega Freudovega dela Totem in tabu, ki raziskuje skupni izvor vseh kultur: čeprav so sklepi Tratnikove precej drugačni, razstava Totem in tatu podobno kot njen knjižni vzor poteka kot sprehod skozi prakse, ki skušajo ublažiti to naše temeljno nelagodje – biti človek. Še natančneje, v tem primeru, biti ženska. Vzemimo za primer sliko 13. luna, navdihnjeno s performansom skupine Hupa Brajdič, ki v primordialno jursko mega floro postavi luno s pravilno odrezanim kosom njenega mesa. Ta kirurško ranjena lubenica s svojo odprto rano kaže ostranjeno trinajsto luno, zadnjo polno luno nesojenega matriarhatu zavezanega luninega koledarja, ki ga je nadomestilo ravnanje po očetu Soncu. Ta zevajoč manko evocira problematiko necelosti, stalno preokupacijo v delih Tratnikove, ki beleži mesta, kjer se v meso sveta urezujejo trenutki simbolizacije. To domotožje po nemogoči, nikoli doseženi celosti, ki nostalgično odmeva v zgodovini naše kulture, najde svoj odmev v delu Janus Fleur, tekstilni skulpturi s satensko teksturo ženskih genitalij, obda

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. september ― Morfogeneza se je začela. Sistem, začasno zaustavljen na nejasni točki med rastjo in razkrojem, zaseda okolico s totipotentno silo preoblikovanja. Ta odpira nepredvidljivo območje s posameznimi vrtinci v strukturi, ki poniknejo in nato preoblikovani pronicajo v neko drugo in skrajno odmaknjeno točko tega anomalnega kompleksa … Sprawl je prostorska organizacija form, ki vzpostavlja asemantično taksonomsko prakso, ki se radikalno oddaljuje od linearnega in hierarhičnega razumevanja razvoja. Klasifikacija se v postavitvi rekurzivno vpne v proces oblikovanja, da aktivira performativno produktivnost sheme kot organizma. Sistem, ki je obenem taksonomski model in organizem, deluje horizontalno in v dinamični soodvisnosti svojih delov. Ti so v stanjih med procesi rasti, gubanja, diferenciacije in razkroja, ki se razvijajo iz različnih smeri hkrati in materializirajo na vozliščih kot nenavadne ostaline. Če sistem opazujemo kot proces mutacije tehnologije v telo – fizični material organizma – so artefakti sedimenti specifičnih časovnosti in dimenzionalnosti procesov proceduralne računalniške generacije, ki, podobno kot so to historično izvajale taksonomske prakse, halucinirajo povsem nove (in neobstoječe) evolucijske veje in organizme. Kot proces mutacije telesa v tehnologijo pa ga prežema nenavadna napetost med strukturo in njenim netransparentnim delovanjem. Sistem se razpršitvi upira prek samointerpretativnih povratnih zank, ko proizvaja nove oblike organizacije svojega materiala, te pa restrukturirajo tudi parametre emergentne samospoznavne logike. Afekt ambientalne grozečnosti, ki ga običajno nevtralizira taksonomska ali diegetična operacija, ki nejasno naveže na oprijemljivo, tako nikoli ne doseže razrešitve, saj sistem z nenehnim razvojem novih stanj vztrajno kljubuje entropiji in dalje razprostira svojo produktivno orbito. Maja Burja kuratorka Morphogenesis has begun. The system, temporarily halted at an indistinct point between growth and decay, is occupying its surr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. avgust ― Ausstellung! Laibach Kunst je bil značilen klic k zgodnjim razstavam skupine Laibach.[1] In tudi referenčno polje pričujoče gre iskati prav v formativni umetniški praksi Laibach Kunst, zlasti na prvih dveh razstavah v Galeriji Škuc, leta 1982 in 1983. Trajali sta po en večer (od 18. do 22. ure), kot nekakšni soirée, privabili pa številno občinstvo in sprožili burne reakcije. Ausstellung! Laibach Kunst (28. aprila 1982) je bila eksperimentalne narave, na njej se je praksa grafik, kseroks kolaža in montaže prepletla z bruitističnim koncertom, ki je preizkušal galerijsko situacijo (plakat s črnim križem v zobatem kolesu ter vabilo s programskim tekstom in podobo Hitlerja ob ogledu Velike nemške razstave). Laibach Kunst – Monumentalna retroavantgarda (21. april 1983) je poleg grafik, dokumentarnih fotografij in kseroks montaž predstavila precejšnje število slik v tehniki olja, predvajal pa se je tudi polurni video Documents of Oppression (plakat ter vabilo z interpretacijo slike Ivane Kobilce »Kofetarica«: na kavni skodelici je Laibachov znak – črn križ v zobatem kolesu, na vabilu pa tudi programski tekst). Skupino Laibach danes poznamo zlasti po koncertnih nastopih, videih in ploščah. Manj vemo o njihovi vizualni produkciji, čeprav je prav ta konstitutivna za njihovo kompleksno umetniško prakso in medijsko delovanje: vse od celostne podobe, koncertnih performansov in razstavnih dogodkov do slik, plakatov in publikacij, gest in telesnih oprav. Že njihov prvi javni projekt je bil zasnovan kot skupinska razstava in ob njej koncert, njegovo prepoved pa so sprožili plakati, polepljeni po rudarskem mestu Trbovlje. Prihod Laibacha na sceno je torej zaznamovala prepoved, ki se je sklicevala na likovne podobe. Tudi poznejše kontroverzne večmedijske nastope, polemike in prepovedi so v dobršni meri sproducirale podobe. Prva je bila zgoščena v črnem križu, sledile so ji druge, vrsta ikoničnih podob iz arzenala njihovih motivov: delavec, jelen, kozolec, sejalec, bobnar, tovarna … R